Odškodnina v primeru poškodbe na avtobusu

Ali avtobusni prevoznik odgovarja za škodo, ki nastane potniku ob vožnji z avtobusom?

V nesrečah na avtobusu pogosto pride prav do nastanka nepremoženjske škode, ko se potnik poškoduje zaradi sunkovitega zaviranja avtobusa, trka avtobusa v drugo vozilo, neprilagojene hitrosti ipd. V posledici navedenega je poškodovani potnik primoran poiskati nujno medicinsko pomoč, opraviti več pregledov pri osebnem zdravniku in specialistih, opraviti morebitno fizioterapijo, jemati zdravila … Dejstvo je, da potniku tovrstne nevšečnosti in bolečine ne bi nastale, v kolikor do poškodbe ne bi prišlo. Zato si je potrebno zastaviti vprašanje, kdo je odgovoren za nastalo škodo in ali jo je dolžan povrniti.

Izhodišče odškodninskega prava je, da mora škodo povrniti tisti, ki jo je povzročil.[1] V zahtevku za povračilo škode je najprej potrebno dokazati nastanek škode. Ta je lahko:

• premoženjska, kamor štejemo dve kategoriji:
  • zmanjšanje premoženja, npr. uničenje oziroma poškodovanje stvari (primer: ob padcu se razbije telefon, zaradi česar nastanejo stroški popravila), dodatni stroški samoplačniškega zdravljenja poškodbe, stroški prevozov na zdravljenje, strošek najema pomoči v času okrevanja ipd.;
  • izgubljeni dobiček, npr. razlika med nižjim nadomestilom plače v času bolniškega staleža in plačo, kot bi jo prejeli, v kolikor do poškodbe ne bi prišlo;
• nepremoženjska, kamor uvrščamo:
  • telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (zdravniški pregledi in preiskave, posegi, uživanje zdravil, bolečine itd.);
  • duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v primeru dolgoročnih posledic (npr. oteženo gibanje, nezmožnost določenih opravil ali športnih aktivnosti);
  • duševne bolečine zaradi skaženosti (npr. v primeru brazgotin, opeklin ipd.)
  • strah ob poškodbi in strah za izid zdravljenja.

Za to, da avtobusni prevoznik odgovarja za nastalo škodo, mora biti njegovo[2] ravnanje v nasprotju s pravnimi normami (protipravno oziroma nedopustno ravnanje). Protipravnost je podana, kadar prevoznik ravna v nasprotju s pravili in povzroči škodo (npr. krši cestnoprometne predpise, premajhna varnostna razdalja, neprilagojena hitrost, sunkovita vožnja, prepoln avtobus, prehitro zapiranje vrat avtobusa, opustitev varnostnih ukrepov ipd.). Nastala škoda mora biti tudi v vzročni zvezi z ravnanjem prevoznika. Vzročna zveza se v teh primerih domneva.[3]

Po Zakonu o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1)[4] je za škodo, ki jo utrpi potnik pri vožnji z avtobusom, objektivno odgovoren prevoznik. To pomeni, da prevoznik odgovarja ne glede na svojo krivdo (tudi če ni ravnal naklepoma ali malomarno). Prevoznik se lahko razbremeni odgovornosti zgolj, če dokaže, da je škodo povzročil potnik sam (tj. da je potnik sam neskrbno ravnal in kršil pravila) ali da je nastala zaradi zunanjega vzroka, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti.

Prevoznik odgovarja za škodo, ki nastane potniku med vožnjo, med vstopanjem ali izstopanjem potnika ali ko je potnik v vozilu.[5]

Prav zaradi vsega navedenega in zaradi velike verjetnosti poškodb morajo imeti prevozniki avtobusov in taksi vozil, ki opravljajo javni prevoz potnikov, sklenjeno obvezno nezgodno zavarovanje potnikov v javnem prometu za primer posledic nesreče. To od njih zahteva 9. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu.[6] Zato odškodnino v tovrstnih primerih izplačajo zavarovalnice.

Višina odškodnine

Določitev višine odškodnine je odvisna od vsakega posameznega primera (teža poškodbe, trajanje in obseg zdravljenja, morebitne dolgoročne posledice, predhodne aktivnosti oškodovanca, stopnja in trajanje strahu za življenje ali izid zdravljenja ipd.), pri čemer se določa upoštevaje odškodnine, ki so bile priznane v podobnih primerih.

Postopek uveljavljanja odškodnine in dokazila

V kolikor pride do poškodbe, si je smiselno zapisati registrsko številko avtobusa in podatke morebitnih očividcev, ki bi bili pripravljeni podati izjavo, fotografirati poškodbo in shraniti zdravniško dokumentacijo ter ostala dokazila o nastali škodi. Več, kot imate dokazil, bolj nesporen je vaš zahtevek.

Odškodnino je mogoče zahtevati v roku treh let, odkar ste izvedeli za škodo in za tistega, ki vam jo je povzročil, v vsakem primeru pa najkasneje v petih letih, odkar je škoda nastala. Če rok zamudite, vaš zahtevek zastara. Pri nepremoženjski škodi se šteje, da ste izvedeli za škodo, ko ste zaključili z zdravljenjem.

Večina odškodninskih zahtevkov se reši pred zavarovalnico, ki po preučitvi odškodninskega zahtevka posreduje poravnalno ponudbo z zneskom odškodnine, ki jo je pripravljena izplačati za nastalo škodo. V kolikor je ponudba prenizka, je na voljo pritožba na pritožbeni organ zavarovalnice, v nadaljevanju pa je mogoča sprožitev sodnega postopka.

V primeru, da zavarovalnica vašemu odškodninskemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode ugodi, običajno ob izplačilu odškodnine povrne tudi odvetniške stroške za sestavo odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo in sicer v višini, kot je določeno z Odvetniško tarifo, sprejeto s strani Odvetniške zbornice Slovenije.

[1] Določba 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631).

[2] Oziroma ravnanje voznika avtobusa.

[3] VSL sodba II Cp 2908/2015.

[4] Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 126/03, 102/07, 49/11 – ZPCP-2C in 18/23 – ZDU-1O).

[5] Določba 11. člena ZPPCP-1.

[6] Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Uradni list RS, št. 93/07 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 33/16 – PZ-F, 41/17 – PZ-G in 45/24).